Ima nekaj v sebi. Ima nasmeh, za katerega se mi zdi, da sem ga že nekje srečala. Spominja me na otroška leta, otroške dni, brezskrbne in čuteče. Na sladke trenutke, pisane lizike in nogavice.
Spominja me na čas toplih juter, svežine in pikastih skodelic. V njegovih očeh vidim modro obzorje. Vidim nebo z lesketejočimi delci svetlobe, vidim nebo, v katerega sem zrla skozi okno hišice na drevesu. Moj svet. Majhen, a poln iskrive domišljije in vonja po toplih kruhkih. Moj raj. In prosila sem te, da me zopet odpelješ tja. Da me odpelješ domov. Na zelene travnike, na lov za kresničkami. V tople večere pod zvezdami.
In to njegovo srce. Srce napoljnjeno z dušo. Skozi njegove prekate se pretakajo čudeži, in skozi ventrikle svoboda. Svoboda sijaja. Na njegovi koži se odseva lepota. Čista in nežna. Zaslepljajoča.
In lahko se obrnem nanj, ker vem, da je zame tu, da vidi, da čuti, da ve. A nikoli nočem izvedeti njegovih načrtov, nikoli ne sprašujem njegovih prijateljev, in nočem da joče.
In nad nama je nebo, ki hoče da ga vidiva. Da pogledava skozenj, daleč, daleč v vesolje.
Da, popolnoma moje je. Moje poletje.