MODRA

Modra voda se počasi izliva po srebrnih, mokrih in vijugastih žlebovih. Izliva se iskreno, izliva z opojno toplino. Prelita z kovinsko, bistro sluzjo, omamljajoča dere proti zakritim razpokam žlebičastih cevi. Mehurčkasto se opoteka, lovi bele kristale popolne sreče. Kristale ostrih robov, a v notranjosti mehke in ljubeče, plavajoče energije.Teče dalje, prek zasidranih, težkih in neizprosnih značajev, teče prek kanalov iskajočih osebnosti, teče prek zmedenih misli, teče prek tisočero ostankov otroštva. Za sabo pušča svoje sledi. Pušča svetlobo,kjer je bila tema. Pušča zlato, kot jutro svežo, kot dan sijočo in kot noč skrivnostno, sled.

Svetloba ve, da se ji odpirajo pota, prav potiho, prav sladko zastrto, iz drobnih kristalčkov ustvarjeno, v čistost objeto, prijazno in nagajivo, z vsakim milimetrom oživljeno, z karamelizirano voljo prežeto, po koščkih sestavljeno in zanjo ustvarjeno. Ve, da je se je začelo, ve da postaja vedno lepša, ve, da je zrak tisti, ki ji dovoljuje obstanek, ve, da zanjo ni prepovedanega ter ve, da s svojimi rokami doseže popolnoma vsak sijaj, da doseže vsak utrip, da doseže vse oblike in harmonije.

Včasih ko pozabi, zrak prinese oddaljene, a z bližino prizadete vonje, vonje mrtvih rib, politih s sladkim bencinom. Brez izgovorov iztisne strupe skozi odpirajoče se nebo. Ne ozira se na hitenje, najde si mesto in si ga brez spraševanj, dvomov in kramljanj vzame.

Ciklon, močan ponese propadajoč ritual točno tja, v sredino, nekoliko na levo, tam kjer bije rdeča, tekoča moč. Tja, kjer imamo skrito celotno vesolje, tja iz koder prihajajo burne nevihte, rahle sapice, žveplene , zmrznjeno ledeno črne kaplje, zeleno mirne besede in vijolično zadete misli. A svetloba ostane zvesta, svetloba se dvigne samo tako kot se svetloba zna. Z ihto zasleduje dirjajočo čredo divjih konj, ki s svojimi kopiti prestreljujejo rdečo zemljo, ki z voljo in zagonom lebdijo in potujejo, živijo in ljubijo.

V pomladnem tangu premikajo celice svojih teles, v šepetu plavih bilk igrajo na svoje bakrene strune. Svoboda jim daje let, svoboda jim vliva mladost. Sonce jim z vetrom češe zlate grive, sonce skupaj z utripom prebujajoče se narave riše po platnih zanje nove poti. Sonce jih preprosto ljubi.

Pa vendar skupaj s svetlobo in vetrom, zrakom in ognjem dosežejo vodo. Modro vodo, ki odseva trepetaje odmaknjene, z željo posute, v bel čaj naskrivaj zavite, plesno gibajoče, čudežno barvite in raznoliko molčeče… mozaike.