Bilo je malo dekle, svetlih las in velikih rjavih oči. Bilo je drobno in vihravo, energično in prikupno. Od nekdaj je imelo rado glasbo, glasbo iz starega radia, iz kota domače kuhinje, glasbo vaških koncertnih odrov in glasbo v svoji mali dušici. Punčka je bila majhna, a se je znala pogovarjati z velikimi. Z bitji sonca in luči, s pravljicami in svetovi, ki so bili mnogim očem skriti. Bila je edina v družini, a vseskozi sanjava, imela je prijatelje, a najraje se je sama skrivala v zelenih gozdovih in igrala skrivalnice v previsoki travi. Želela si je pasjega prijatelja, z dolgo in zlatkasto dlako, želela si je govoriti z njim in mu zaupati vse kreacije njene barvite domišljije. Rada je s prstki tipala hladno vodo gorskega potočka in z vso svojo ljubeznijo poslušala ptičke, ki so glasno peli v svežih jutrih. Gibala se je po zvokih čutenja svoje lastnega bitja in nikoli ni nikomur povedala, da se včasih malce boji teme. Ponoči so jo obiskovale temne sence, vijugaste kreature, sikajočih glasov in ostrih oči. Velikokrat je jokala, a je noč venomer posušila njene solze. Najraje je imela gugalnico, ki je stala na vrtu pred hišo, tisto gugalnico, ki jo je stari deda postavil samo zanjo. Ure in ure je plula po svežini naproti oblakom, kajti vedno si je zamišljala kako leti, kako poleti visoko, kako razprostre svoje ročice in se preda veličini neba. Pa se potem spet vrne s pisano ptico, katero s ponosom pokaže stari mami in s katero še malo pokramlja preden odide nazaj proti prostranem vesolju. Dekle je sanjalo o indijanskih poletjih, o konjih in samorogih, o neskončni naravi, o barvah in ognjišču. Sanjalo je svetove raznih oblik, svetove raznih čudes. Ko se je vrnilo nazaj iz svojega sveta, pa je imelo najraje rojstnodnevno torto, ki je imela svečke, tiste rdeče utripajoče voskaste stebelčke, ki so se ji vedno zdeli tako zelo prikupni. Rojstni dnevi so bili nekaj posebnega, saj so se bili tam vedno zbrali vsi, ki jih je imelo dekle rado. Bili so vsi, tudi tisti ki jih pravzaprav ni bilo. Ob njej, ko jih je njeno prestrašeno srce potrebovalo. Bila je drugačna, a mnogokrat neopažena v svojih talentih, v svojih resničnih željah, za katere je utripalo njeno srce. Darila, ki jih je prejemala so bila lepa, bilo jih je veliko in vsa so sijala, a malo dekle, si je včasih želelo le objema, roke na njenih laskih in poljuba na njena lica. Pa ni znala povedati, ni znala pokazati.
Njeno dušo je prepojilo mnogo nerazumljivih situacij, ki so jih ustvarjali tistih, ki so bili odrasli, tisti, ki jih nikoli ni pretirano dobro razumela. Ki si jih ni želela razumeti. Čas pa je mineval in s seboj prinesel situacije, kjer se je zgubljala med ljudmi, sanjala in se dvigovala med črnimi sencami belega papirja, se prebujala med rjuhami mesečine, tekla z glasovi narave, se gibala po obrobjih zlaganega sveta in se vračala v tuje svetove, svetove tistih, ki so ji pustili vprašanja, pokrita z zvenom njenega prejšnjega življenja. In prišli so tisti, ki jo imajo resnično radi. Prišli, da ji pokažejo kako globoko je zakopala žalostne zgodbe, kako močno se je zakrila in postala kot školjka na suhem pesku. Prišli so, da ji pokažejo resnico, da so one vendarle ostale.
In deklica spoznava, da je trepetajoč strah v notranjosti pravzaprav le energija, ki obstaja in obstoji le, če ji sama vdahne življenje. Spoznava, da je njeno poslanstvo ustvarjati kreativno izpeljanko vsega kar je čisto, barvito in posebno. Kar kristalno zveni in lepo diši. Zave se, da v vseh silhuetah življenja prebiva to malo bitje, bitje preteklosti, bitje spomina. V vseh se prebuja in zbuja bolečine, in to točno tiste, ki že davno spijo. Prebuja jih z zavedanjem, da priplujejo na površje, da postanejo obraz, da postanejo izraz. Da se prelevijo v resničnost, ostanejo za trenutke zavedanja in po potovanju v čustvene predore solza in krika, postanejo svetle, žareče in svobodne. Svobodne, tako kot ona sama, svobodna tako kot tiste njene male ptice, njene tople rokavice, sladek med skrivajoč v ustnih se kotičkih in pravljični svet izza planjav njenih upajočih misli.
Kommentit