Svetloba sončnih žarkov se počasi preliva v globočine njenega hrepenečega diha. Občutki svetlobe, pomešani s pomirjajočim strahom in milino, zaokroženi v tesen stisk energije čutnega srca. Frekvence potujoče energije, zasidrane v ljubezen, tople in prijazne, vendar ujete in tesnobne. Zasuk v pogledu nasprotujočih si sil, menjava polov svetlobnega življenja, zastrte v resničnost sedanjega trenutka.
Kdaj je zares pravi zdaj? In katerih pravi zdaj, je njena prava resničnost? V slogu osvobojenih ptic, v koraku ujetih meglic, se prepletajo koraki njenih neodkritih resnic. Srce kreative in spoznaj, srce melodij in odprte poti glasov, odmevajočih tja v svetel dan, poln drobnih cvetlic, ki jim daje svoj blagoslov. Vodstvo angelov luči, a izgubljena v svetu noči. Izživeti spomini, ki iščejo pravo pot drugam. Izživete sanje v nastajanju, sled strahu v sleherni jutranji svetlobi. A upanje in hvaležnost v prave trenutke, v življenje in svetost, v radost in modrost.
Vilinske energije prepletene med svetlobne žarke njenih oči, svobodna bitja v njeni preprosti duši, dihanje za svobodo in prostost, hvaležnost za darove in svet, ki obstaja. Ki obstaja nekje drugje, ki obstaja in preprosto je. V notranjosti prebujen svet čiste ljubezni, v sebi iskanje bistvo obstajanja in obstoja. Bistvo življenja v iskanju ljubezni, pričujoč spoznanju, kako je pomembno sebe imeti rad. Ljubezen do sebe odnašujoč demonske drobce, odnašujoč teme in zlih pogledov,odnašujoč nepomembnega časa in prinašajoč sanje, vero in odpuščanje. Prinašujoč svetosti, miru in spokoja. Prinašajoč tistega, zaradi česar verjame vase, prinašujoč tistega za kar je poslana na zemljo. Odpira svetlobne kanale, odpira čuteče premike notranjosti, odpira premike v boljši svet.
Ljubezen ji prebudi, in za vedno zbudi speče spomine davnine. Postane drobec svetlobe in se dvigne k višku. Tja kamor spada, tja kamor si duša, njena edina le želi.